Prispevek je bil objavljen v reviji Pravna praksa, avgusta 2026.

Prispevek obravnava zaščito prijaviteljev nepravilnosti (t. i. žvižgačev) v delovnih sporih zaradi izpodbijanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s poudarkom na institutu obrnjenega dokaznega bremena. Analizira razmerje med formalnimi odpovednimi razlogi in dejanskimi motivi delodajalca v luči nove zakonodaje. Zagovarja tezo, da sodišča pri presoji zakonitosti odpovedi ne smejo ostati le pri formalni ugotovitvi kršitve, temveč morajo ugotavljati dejansko neodvisnost ukrepa od predhodne prijave, kar zahteva uporabo sistema indicev in vsebinsko analizo vzročne zveze.

Obrnjeno dokazno breme kot osrednji mehanizem zaščite

Pravo zaščite prijaviteljev nepravilnosti temelji na predpostavki, da posameznik, ki prijavi nepravilnosti, zaradi tega ne sme biti postavljen v slabši položaj. Ta predpostavka v praksi trči ob temeljno značilnost delovnopravnih sporov: povračilni ukrepi se namreč le redko kažejo v neposredni obliki. Delodajalec praviloma ne bo odkrito priznal, da delavca odpušča zaradi prijave; odločitev bo običajno oprta na formalno zakonit razlog, ki je navzven videti nepovezan s prijavo. Prav zato je vprašanje dokaznega bremena ključno za učinkovitost varstva.

Sprejem Zakona o zaščiti prijaviteljev (ZZPri)¹ pomeni pomemben kvalitativni premik. Zakon sistemsko ureja položaj prijaviteljev in v slovenski pravni red prenaša Direktivo (EU) 2019/1937.² Po tej ureditvi se v primeru škode, ki jo utrpi prijavitelj, domneva, da je ta posledica povračilnega ukrepa, če prijavitelj izkaže, da je podal prijavo in utrpel škodo. V takem primeru mora oseba, ki je sprejela ukrep, dokazati, da je bil ta zakonit, primeren in ni bil povezan s prijavo.³ V skladu z 19. členom ZZPri je prepovedan povračilni ukrep lahko tudi odpoved delovnega razmerja, torej izredna ali redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca.

Pred uveljavitvijo ZZPri so bili elementi zaščite razpršeni. Posebno mesto je imel Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK),⁴ določeno varstvo pa so nudile tudi splošne določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)⁵ o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov.⁶

Sporni odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča

Čeprav ZZPri jasno prenaša dokazno breme na delodajalca, vprašanje standarda dokazovanja vzročne zveze med prijavo in izredno odpovedjo kot povračilnim ukrepom v praksi ostaja odprto. Delavec praviloma nima dostopa do internih razprav vodstva ali elektronske komunikacije, ki bi razkrivala motive delodajalca. Če bi moral prijavitelj dokazati dejanski notranji motiv delodajalca, bi bila zaščita v številnih primerih neizvedljiva. Kljub na videz jasni zakonski določbi, se v praksi predvsem postavlja vprašanje: ali zadostuje, da delodajalec dokaže obstoj kršitve delovnih obveznosti, ali mora dokazati tudi, da bi enak ukrep sprejel ne glede na prijavo? In kako naj to stori?

Avtorica tega prispevka sem v dveh ločenih, a v bistvenem primerljivih delovnih sporih zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zastopala dva prijavitelja, obakrat pa sta bili sprejeti odločitvi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, potrjeni s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki nakazujeta na restriktiven pristop. V obeh zadevah sta bila vložena predloga za dopustitev revizije, ki pa ju je Vrhovno sodišče zavrnilo.

V zadevi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 59/2026, z dne 18. marca 2026, je, čeprav je prijavitelj razpolagal z mnenjem KPK o podani vzročni zvezi med njegovo prijavo in izredno odpovedjo, sodišče sledilo delodajalcu, ki je dokazal tožnikove kršitve (neuporaba zaščitne opreme pri delu v proizvodnji, samovoljno kontaktiranje zunanjega partnerja, žaljiva komunikacija do nadrejenih). Sodišče je štelo, da zgolj časovno sosledje dogodkov ne zadostuje za ugotovitev povračilnega ukrepa, če delodajalec dokaže očitane kršitve. V zvezi z domnevo o povračilnem ukrepu pa je sodišče štelo, da je delodajalec uspešno ovrgel tezo o maščevanju, ker je dokazal, da so bili razlogi za odpoved objektivni, resni in neodvisni od tožnikovega statusa prijavitelja. Presojalo je torej zgolj, ali je bil ukrep zakonit, ne pa tudi, ali je bil dejansko nepovezan s prijavo. Tožnik namreč ni zatrjeval le časovnega sosledja dogodkov, ampak tudi druge indice:

• da je bil pred prijavo tri leta zapored ocenjen odlično,
• da pred prijavo ni bilo nobene uradne pritožbe glede neprimerne komunikacije s strani nadrejenih,
• da tudi drugi delavci v proizvodnji niso nosili zaščitne opreme,
• da so po prijavi njegovi nadrejeni o njem komunicirali žaljivo itd.

Vse te indice je sodišče ocenilo kot nerelevantne.

Sodišče je tako zavzelo restriktiven standard in napačno uporabilo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, saj je napačno štelo, da če delodajalec dokaže hudo kršitev, ki sama po sebi sicer opravičuje izredno odpoved, se šteje, da je tudi dokazno breme glede nepovezanosti ukrepa s prijavo izpolnjeno.

Podobno je bila tudi v zadevi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 420/2025, z dne 1. aprila 2026, potrjena zakonitost izredne odpovedi višjemu notranjemu revizorju, ki mu je delodajalec očital, da je nepooblaščeno vpogledoval v gradiva za seje uprave. Tožnik je razpolagal s potrdilom KPK o statusu prijavitelja in trdil, da gre za povračilni ukrep zaradi njegovega javnega razkritja nepravilnosti, njegove kandidature in izvolitve v nadzorni svet kot predstavnika delavcev ter njegovih preteklih revizijskih ugotovitev o slabem upravljanju tveganj. Sodišče je tudi v tem primeru presodilo, da je delodajalec že zgolj z dokazom o zlorabi dostopnih pravic uspešno ovrgel domnevo o povračilnem ukrepu po petem odstavku 22. člena ZZPri. Tudi v tem primeru so bili vsi indici, ki so kazali na maščevanje, dejansko spregledani kot nerelevantni: nestrinjanje vseh ostalih notranjih revizorjev (vključno s sedanjo vodjo službe notranje revizije) z omejevanjem dostopa do spornih gradiv uprave, pretekla kritična revizijska mnenja tožnika, konflikten odnos z bivšo vodjo službe notranje revizije, njegova kandidatura in izvolitev s strani sveta delavcev v nadzorni svet, itd.

Takšna uporaba pravil o obrnjenem dokaznem bremenu je problematična. Če zadostuje zgolj dokazovanje formalne kršitve, bi bilo zaščito prijaviteljev namreč mogoče obiti relativno enostavno. Delodajalec mora zgolj identificirati ravnanje, ki ga je mogoče pravno opredeliti kot kršitev, in ga uporabiti kot podlago za odpoved. V vsakem večjem delovnem okolju je namreč mogoče pri vsakem zaposlenem najti določena odstopanja od internih pravil, vprašanje pa je, katera od njih dejansko vodijo do najstrožjih sankcij. Namen ZZPri zahteva širšo presojo. Delodajalec ne bi smel dokazovati zgolj obstoja kršitve, temveč tudi, da kršitev ni imela nobene dejanske vloge pri sprejeti odločitvi. Drugače povedano: ovreči bi moral vse zatrjevane indice in dokazati, da bi bil enak ukrep sprejet tudi v primeru, če prijave nepravilnosti ne bi bilo.

Standardi Evropskega sodišča za človekove pravice

Zgoraj opisano postopanje sodišča je neskladno tudi s stališči Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V zadevi Balacci proti Moldaviji⁷ je ESČP poudarilo, da morajo nacionalna sodišča opraviti poglobljeno vsebinsko analizo, ki presega formalni obstoj odpovednega razloga. Sodišča ne smejo spregledati indicev, kot sta nenadna sprememba odnosa vodstva ali selektivno sankcioniranje kršitev, ki se pri drugih delavcih dopuščajo. V zgoraj opisani zadevi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 59/2026, z dne 18. marca 2026, je sodišče na primer celo ugotovilo, da tudi drugi zaposleni niso dosledno uporabljali zaščitne opreme, vendar je štelo, da to ne pomeni neenake obravnave, ker »ni enakosti v nepravu«. To načelo pa v pravu zaščite prijaviteljev ne more biti neposredno uporabljeno brez preverjanja, ali je bila morebiti prav prijava odločilni dejavnik za selektivno izbiro sankcije. Tudi standardi iz zadev Guja proti Moldaviji,⁸ Heinisch proti Nemčiji⁹ in Halet proti Luksemburgu¹⁰ terjajo učinkovito in ne zgolj formalno sodno varstvo, saj je zaščita prijaviteljev sestavni del svobode izražanja.

Metodologija indičnega sklepanja

Obrnjeno dokazno breme je ustaljen mehanizem odpravljanja dokazne asimetrije, primerljiv s šestim odstavkom 6. člena ZDR-1 pri diskriminaciji. Ker neposredno dokazovanje negativnih dejstev (da razlog ni povezan s prijavo) ni mogoče, mora sodna praksa uporabljati sistem indicev. Ključni indici so:

• časovna bližina med prijavo in ukrepom,
• spremenjen odnos nadrejenih po prijavi,
• neenaka obravnava zaposlenih,
• neobičajna intenzivnost nadzora nad prijaviteljem,
• odstop od ustaljene prakse delodajalca pri sankcioniranju,
• nesorazmernost ukrepa glede na težo kršitve ipd.

Dokazna moč teh indicev nastane šele v njihovi medsebojni povezavi. Nikakor torej ni mogoče zavzeti stališča, da gre za pravno in dejansko nepomembna dejstva, ampak mora biti presoja vsakega zase in vseh skupaj izvedena in mora biti tudi celovita.

Sklep

Prihodnji razvoj slovenske sodne prakse bo odločil, ali bo zaščita prijaviteljev ostala le normativna obljuba. Če bo obveljalo stališče, da delodajalec domnevo o povračilnem ukrepu ovrže že z dokazom katerekoli formalne kršitve, bo ZZPri v praksi izgubil svoj namen. Obrnjeno dokazno breme iz petega odstavka 22. člena ZZPri zahteva, da delodajalec dokaže, da je bil v odpovedi navedeni razlog edini dejanski motiv, in da bi bil enak ukrep sprejet tudi brez podane prijave. Kako to lahko stori in ali je svojemu bremenu delodajalec zadostil, mora odgovoriti sodišče, glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Vsakršna drugačna razlaga se upira zdravemu razumu in pomeni grobo kršitev prijaviteljeve pravice do učinkovitega sodnega varstva in do svobode izražanja v demokratični družbi.

---

Opombe

1. Zakon o zaščiti prijaviteljev (ZZPri), Ur. l. RS, št. 16/23. ↩
2. Direktiva (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije. ↩
3. Prim. 22. člen ZZPri. ↩
4. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), Ur. l. RS, št. 69/11 – UPB in nasl. ↩
5. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. ↩
6. Prim. 6. člen ZDR-1. ↩
7. Sodba ESČP v zadevi Balacci proti Moldaviji, št. 41232/13, z dne 25. septembra 2025. ↩
8. Sodba ESČP v zadevi Guja proti Moldaviji, št. 14277/04, z dne 12. februarja 2008. ↩
9. Sodba ESČP v zadevi Heinisch proti Nemčiji, št. 28274/08, z dne 21. julija 2011. ↩
10. Sodba ESČP v zadevi Halet proti Luksemburgu, št. 21884/18, z dne 14. februarja 2023. ↩

Prispevek izraža strokovno mnenje avtorice in ne predstavlja pravnega nasveta za posamezen primer. Avtorica je v obeh obravnavanih zadevah zastopala tožnika.