Pispevek je bil objavljen v Delu, dne 09.06.2026.
Dogajanje doma in po svetu je že večkrat pokazalo, da imamo do žvižgačev zapleten odnos. Dokler razkrivajo nepravilnosti v nasprotnem taboru, jih povzdigujemo v junake in jim postavljamo spomenike. Ko opozorijo na nepravilnosti v našem krogu, pa hitro postanejo tožibabe, izdajalci, skesanci ali politični operativci. Zato javnost žvižgače redko dojema enoznačno in prav ta dvoumnost pogosto povzroči, da njihovo razkritje ne vodi v dejanske spremembe, ampak se izgubi v političnih sporih o motivih in identiteti žvižgača.
K boljšemu razumevanju žvižgaštva (ang. whistleblowing) lahko pripomore tudi slovenska afera Black Cube. Namreč, če naj bi posnetki predstavljali razkritje za javnost pomembnih informacij o sistemski korupciji vladajoče administracije, potem je jasno, da je družba Black Cube te informacije od nekoga pridobila.
Za namen tega prispevka bomo zanemarili možnost, da so jim vse informacije o posameznikih, ki so bili tarče posnetkov, predale obveščevalne službe. Tako ostane le še možnost, da so jih dobili od svojega »zasebnega« naročnika: bodisi od političnega akterja v predvolilnem boju za oblast ali od nekoga povsem tretjega. In tako srečamo našega žvižgača.
Pri tem sploh ni nenavadno, da se sam morda niti ne zaveda, da je žvižgač (predpostavimo, da gre za enega posameznika, lahko pa jih je tudi več). Številni avtorji na podlagi izvedenih intervjujev z žvižgači vedno znova ugotavljajo, da so to posamezniki, ki tega izraza ne marajo in sebe sploh ne vidijo kot žvižgača, ampak kot nekoga, ki zgolj opravlja svoje delo in opozori na nepravilnosti bodisi interno bodisi navzven. Tako ravna preprosto zato, ker je tako prav. Zdi se logično, vendar realnost žal ni tako preprosta. Pogosto se posameznik sploh ne zaveda, v kaj se spušča in da se mu življenje lahko povsem spremeni. Brez ustreznega razmisleka in temeljite priprave na žvižg bo zaradi neizogibne ambivalentnosti tak posameznik praviloma povsem izločen iz svojega profesionalnega okolja, v najboljšem primeru pa bo za en tabor postal junak, za drugega pa prav nasprotno: v naši aferi smo, na primer, lahko slišali celo besedo veleizdaja.
Pri presoji, ali je nekdo žvižgač, njegova motivacija praviloma ni odločilna. Tudi v evropski in primerjalno pravni praksi se poudarja, da je pomembno predvsem to, kaj je bilo razkrito, ne pa, zakaj se je razkritje zgodilo. Žvižgače namreč običajno vodijo različni motivi: od osebne prizadetosti, maščevanja, strahu, da se bodo sami znašli v težavah, političnega interesa ali notranjih konfliktov do povsem altruističnih razlogov. Zato tudi morebitni politični akter v boju za oblast ni avtomatično izključen iz kategorije žvižgača zgolj zato, ker je njegovo dejanje politično motivirano; ključno je, kaj je vsebina razkritja in ali pripomore k javnemu interesu.
Delovno okolje, od koder informacije izvirajo, tudi ni omejeno samo na klasično pogodbo o zaposlitvi, ampak vključuje tudi drugačne poklicne odnose, v katerih oseba pridobi informacije o kršitvah. Na primer poslanec v državnem zboru je kot žvižgač lahko upravičen do zaščite, če je informacijo o domnevni kršitvi dobil pri opravljanju poslanske funkcije (na primer v parlamentarnem delu, odborih, nadzoru izvršilne veje oblasti). V tem smislu je delovno okolje poslanca lahko tudi njegov nadzor nad vlado oziroma tudi nad predsednikom vlade.
Veliko je bilo odzivov v smislu, da na posnetkih ni slišati nič o nepravilnostih, da nismo izvedeli nič novega in da gre samo za hvalisanje ob špagetih, ki ga ne gre jemati preveč resno. Vendar pa vsebina ni tako nedolžna. Vzemimo za primer nekdanjo pravosodno ministrico v njeni novi vlogi lobistke. Na posnetku izjavi, da bi imel njen klient v primeru ponovne zmage vladajoče administracije na volitvah odprto pot do predsednika vlade, saj je njegova soproga njena dobra prijateljica, pozna pa tudi njegovega tesnega sodelavca. To ni zakonito lobiranje, ampak šolski primer trgovanja z dostopom oziroma ponujanje osebnega kanala. Če se kasneje tudi dejansko obidejo uradne poti, se pojavi izključevanje drugih, ki bi ravno tako želeli dostop, še posebno pa če se odločitve dejansko sprejemajo zaradi osebne bližine, potem je jasno, da je to korupcija, ne pa lobiranje. Razlika med njima je ravno v tem, od kod izvira lobistov vpliv: ali temelji na njegovem dokazljivem znanju, izkušnjah, argumentih in strokovnem delu pri zagovarjanju interesov ali pa pretežno zgolj na njegovem osebnem znanstvu z odločevalcem. Tudi Komisija za preprečevanje korupcije pogosto poudarja, da korupcija ni samo kuverta z denarjem, ampak gre predvsem za izrabo položaja ali vpliva za zasebno korist.
Kaj pa, če je razkritje pomembno za javnost, način pridobivanja informacij pa pravno sporen? Tu pridemo do jedra problema naše afere. Slovenski pravni red žvižgača praviloma varuje, če informacije pridobi na zakonit način (na primer med opravljanjem svojega dela). Povsem drugače pa je, če žvižgač do dokazov o nepravilnostih pride na nezakonit način, v našem primeru z nezakonitim snemanjem. V takih primerih zaščita odpade, fokus pa se seveda premakne, tako da ne govorimo več o vsebini razkritja, ampak izključno o metodi. In pogosto prav tam razprava tudi obstane: pri diskvalifikaciji žvižgača.
Politično gledano pa je problem še večji. V slovenskem prostoru obstaja dolga zgodovina pričakovanj, da se bosta »tokrat pa res« vzpostavili dejanska demokracija, pravna država ter nastalo manj zaprtih in skorumpiranih centrov moči. Vsaka nova afera se zato presoja tudi skozi zgodovinske izkušnje oziroma skozi občutek, da je bilo ob osamosvojitvi prisotnega veliko zaupanja in morda tudi naivnosti, da bo demokratična in pravna država delovala kar sama od sebe, izkazalo pa se je, da bi vendarle morali imeti tudi veščine in še več pripravljenosti na trd politični spopad za njeno dejansko uveljavitev.
Če je nekdo opozoril na nepravilnost, pri tem tvegal politične ali osebne posledice in sprožil vprašanja, ki si jih javnost zasluži slišati, potem je legitimno vprašati, ali smo kot družba pripravljeni slišati tudi neprijetno vsebino in ukrepati, ali pa bomo vedno najprej iskali razlog, zakaj je treba žvižgača diskvalificirati (ang. shoot the messenger). Odgovor na to vprašanje presega eno afero in eno politično ime. Dotika se same kakovosti slovenske demokracije.
Demokratično bi bilo, če bi sistem brez povračilnih ukrepov prenesel razkritje, ki je zanj politično neugodno, ter znal hkrati zavarovati pravno državo in javni interes. V aferi Black Cube se to vsekakor ni zgodilo, zato ni pripomogla k zrelejši demokraciji. Ni sprožila širšega političnega soglasja o standardih odgovornosti nosilcev oblasti, niti ni odpravila večnega človeškega refleksa, da se ob neprijetnem razkritju najprej »ustreli« oziroma diskreditira glasnika in šele nato, če sploh, preverja vsebina.
Hkrati pa je tudi res, da je zadnja v vrsti številnih afer, ki so nam v preteklosti že večkrat pokazale, da imajo žvižgači pomembno vlogo pri razkrivanju ravnanj, ki jih javnost mora upravičeno poznati. Je priložnost za ponovni poziv, da demokratična družba žvižgačev ne sme obravnavati kot koristne le takrat, ko razkrivajo »nasprotnike«, ampak mora vzpostaviti kulturo, v kateri se razkritja presojajo po njihovi vsebini in javnem interesu. To pomeni jasno pravno in ekonomsko zaščito pred povračilnimi ukrepi, neodvisno preverjanje navedb, predvsem pa politično in družbeno pripravljenost slišati neprijetno resnico ter tudi zahtevati in sprejeti odgovornost.
Jerica Jančar - odvetnica 