“Takoj za tem, ko sem kliknila “pošlji” sem začutila mešanico čustev. Počutila sem se ponosno nase, ker sem se zavzela za resnico in opravljala svojo dolžnost kot interna revizorka. Čutila sem upanje, da bo moja zgodba naredila vtis in navdihnila druge, da spregovorijo. Počutila sem se olajšano, da sem končno delila svoje breme in se osvobodila oprijema mojega nadrejenega.”

“Bal sem se, da se bo podjetje maščevalo in škodovalo meni ali mojim najdražjim.”

“Bil sem jezen, ker me je sodelavec izdal.”

“Bila sem žalostna, ker sem izgubila kariero, sodelavce in svojo identiteto. Počutila sem se osamljeno, v svetu, za katerega se je zdelo, da mu ni mar.”

S pravnimi pravili in postopki je težko urejati zaščito žvižgačev, saj gre za zgodbe velikih čustev in človeške ranljivosti. Slovenski Zakon o zaščiti prijaviteljev je v tem pogledu eden najnaprednejših, saj v 25. členu določa, da če prijavitelj potrebuje psihološko podporo zaradi povračilnih ukrepov, lahko Komisija za preprečevanje korupcije na njegovo pobudo, pobudo zaupnika ali uradne osebe za zunanjo prijavo centru za duševno zdravje, kliničnopsihološki ambulanti ali psihiatrični ambulanti v mreži javne zdravstvene službe predlaga njegovo obravnavo.

Tudi delo z žvižgači v vlogi zaupnika v podjetju, uradne osebe za zunanjo prijavo ali v vlogi odvetnika je takšna zmešnjava čustev, da enostavno ni za vsakogar. Ponos, strah, jeza, olajšanje, sram, žalost… jih znamo vselej začutiti pri sebi, biti z njimi, jih predelati? Znamo držati prostor za čustva drugih in ostati pri sebi celi?

Preberite krasen intervju Saše de Witt Skutnik z žvižgačem Ivanom Galetom na spletni strani Centra za zaščito žvižgačev. Na vprašanje, če bi ponovil svoj žvižg, Ivan med drugim iskreno odgovori, da ne.