Načrt integritete in notranja prijavna pot po ZZPri se v praksi pogosto obravnavata ločeno: prvi kot formalen dokument, ki ga zahteva zakon, druga kot dodatna administrativna obveznost. Takšen pristop je napačen in za zavezance tudi tvegan. V resnici gre za dva dela istega sistema, katerih skupni namen je zgodnje zaznavanje, obvladovanje in zmanjševanje integritetnih in drugih pravnih tveganj.

Za zavezance, ki nimajo posebnih kadrov za skladnost ali za zaupnike, je prav povezava med načrtom integritete in delujočo notranjo prijavno linijo najbolj racionalen in stroškovno učinkovit način, da izpolnijo zakonske obveznosti in hkrati zaščitijo organizacijo.

Načrt integritete ni zgolj dokument za regulatorja, temveč orodje upravljanja tveganj. Njegov namen je, da organizacija sistematično prepozna integritetna in korupcijska tveganja, jih oceni ter določi konkretne ukrepe za njihovo obvladovanje in spremljanje.

Uporaben načrt integritete mora vključevati:

• opis organizacije in ključnih procesov,
• identifikacijo tveganj,
• oceno tveganj,
• ukrepe za njihovo obvladovanje,
• določitev odgovornosti,
• redno spremljanje in posodabljanje.

Notranja prijavna pot po ZZPri je najpomembnejši vir informacij o tem, ali se tveganja, opredeljena v načrtu integritete, v praksi dejansko uresničujejo. Prijave tako delujejo kot sistem zgodnjega opozarjanja. Delujoča notranja prijavna linija omogoča zgodnje zaznavanje težav, še preden pride do zunanjih prijav ali postopkov pred nadzornimi organi ali celo medijskih razkritij.

Dokaz, da organizacija uporablja notranjo prijavno pot za izboljševanje načrta integritete, lahko bistveno izboljša njen položaj v morebitnih nadzorih ali sporih, saj bo v tem primeru lahko izkazala ustrezno skrbnost in bo zato morda deležna zgolj opozorila ali pa bo prihranila npr. deset tisoč evrov, kadar so sankcije določene v razponu.