Žvižgači so izdajalci, ki škodijo svojim delodajalcem ali organizacijam.

Za žvižgače je zelo značilna neke vrste dvojnost ali protislovje: iz enega vidika lahko gre pri žvižganju za moralna dejanja, ki so usmerjena v dobro, z drugega vidika pa gre lahko hkrati tudi za zelo hudo kršitev in izdajo. To je osnova za razumevanje žvižgaštva in nekaj, česar ni mogoče preseči na način, da zavzamemo le eno ali drugo perspektivo, saj vselej obstajata obe hkrati. Bolj pomembno se je zavedati, da žvižgači prijavljajo kršitve predpisov, ki lahko povzročijo resno škodo za javni interes, kot so korupcija, goljufija, varnostne grožnje ali okoljska onesnaženja. Gre torej za vsebino prijave in s tem za interese, ki so širši zgolj od žvižgačevih ali tistih, ki jih prijava zadeva. Namen pravne regulacije je zaščita žvižgačev, ki torej delujejo v skladu s svojo državljansko dolžnostjo in prispevajo k boljši kakovosti in ustreznosti storitev, zaščiti finančnih interesov Republike Slovenije in Evropske Unije ter h krepitvi pravne države in vladavine prava. V tej luči pa je jasno, da mit o žvižgačih kot škodljivcih, ne drži.

Žvižgači so motivirani z osebnimi interesi, kot so maščevanje, slava ali denar.

Tudi to ni res, saj žvižgači prijavljajo kršitve iz etičnih razlogov, ker se ne strinjajo z nepravilnostmi ali nezakonitostmi, ki jih opazijo na svojem delovnem mestu oziroma pri svojem delu. Žvižgači pogosto tvegajo svojo kariero, ugled in varnost, da bi opozorili na probleme, ki zadevajo javno dobro. Žvižgači v Sloveniji tudi niso plačani za svoje prijave. Raziskave kažejo, da največkrat žvižgajo bolj ekstrovertirani moški, ki so na višjih položajih, ki imajo višjo plačo in so bolj izobraženi, proaktivni ter manj naklonjeni sprejemanju in upoštevanju družbenih ali skupinskih norm zaradi osebnega udobja in koristi.

Žvižgači že imajo dovolj zaščite pred povračilnimi ukrepi.

Ne drži, saj je slovenska zakonodaja pred sprejemom ZZPri le posredno varovala žvižgače preko kazenskih, prekrškovnih in delovno-pravnih predpisov. Razdrobljenost ureditve se je odražala v majhnem številu prijav in priložnosti za preprečevanje in odkrivanje kršitev prava. Zato je bil potreben celovit zakon o zaščiti žvižgačev, ki bi zagotavljal jasne postopke prijave, varovanje zaupnosti, prepoved povračilnih ukrepov in ustrezno pravno varstvo za žvižgače.