Skladnost poslovanja (ang. compliance) se je v zadnjem desetletju pridružila že uveljavljenim funkcijam v podjetjih, kot so spremljava tveganj, kontroling, notranja revizija, pa tudi pravno področje, ki vsako zase in vsa skupaj podjetju zagotavljajo pomembno linijo obrambe pred tveganji. Izmed naštetih funkcij obrambe pred tveganji je pravno področje gotovo najbolj tradicionalno, sploh glede obvladovanja operativnih tveganj.

Operativna tveganja so tveganja nastanka izgube, skupaj s pravnim tveganjem, zaradi neustreznosti ali nepravilnega izvajanja notranjih postopkov, drugega nepravilnega ravnanja ljudi, ki spadajo v notranje poslovno področje družbe, neustreznosti ali nepravilnega delovanja sistemov, ki spadajo v notranjo poslovno področje družbe ali zunanjih dogodkov ali dejanj. To je definicija, ki jo vsebuje slovenski Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)[1], okrog nje pa svoje delo gradijo ne samo tradicionalne pravne službe podjetij, ampak tudi novejše službe za skladnost poslovanja.

Obstaja že kar nekaj zakonskih in strokovnih virov, ki služijo kot podlage za vzpostavitev in izvajanje funkcije skladnosti v podjetjih, obetajo pa se še novi. Odgovornost za skladnost poslovanja je vselej na strani organov vodenja družb, skrb za vsakodnevno izvajanje te funkcije pa je v večini primerov zaupana kar pravnim službam oz. zaposlenim v pravnih službah. S tem ni nič narobe, dokler se zavedamo ključnih skupnih točk in pa tudi razlik med obema področjema.

Glavna pravna vira skladnosti poslovanja sta Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1)[2] in ZFPPIPP. Poleg tega je treba omeniti še številna pomembna avtonomna strokovna priporočila, kot so Kodeks upravljanja javnih delniških družb, Deklaracija o poštenem poslovanju in Slovenske smernice korporativne integritete. Slednje so prvi celovit avtonomni strokovni vir glede sistema korporativne integritete (skladnosti in etike) v Sloveniji, zgledujoč se po dobrih praksah in mednarodno sprejetih standardih na področju upravljanja skladnosti in etike. Pripravili so jih Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje nadzornikov Slovenije, Združenje Manager in Ekonomska fakultete Univerze v Ljubljani. [3]

Eno od ključnih področij korporativnega upravljanja je obvladovanje tveganj, kamor sodijo tudi tveganja za skladnost in ugled. Gospodarske družbe lahko učinkovito obvladujejo tveganja za skladnost in ugled le tako, da zakonske, strokovne in etične standarde v čim večji meri vpeljejo v svoje notranje akte, poslovne procese in procese odločanja, nato pa aktivno spremljajo njihovo spoštovanje in konsistentno ukrepajo v primeru kršitev. Ta proces se imenuje vzpostavitev in upravljanje programa skladnosti poslovanja, skozenj pa se gradi in nadgrajuje kultura upravljanja določenega podjetja. V tem pogledu je ključno, da praksa in strokovna javnost obstoječe obvezne pravne vire in številna strokovna priporočila še naprej analizirata ter jih povežeta v razumljiv in v vseh podjetjih uporabljiv program skladnosti poslovanja, z naslednjimi osnovnimi elementi:

1. vzpostavljen mora biti primeren sistem notranjih pravil in postopkov,
2. organi vodenja morajo biti zavezani programu, voditi z zgledom, vzpostavljena naj bo učinkovita in neodvisna funkcija skladnosti,
3. potrebno je redno izobraževanje in usposabljanje vseh zaposlenih; sem sodi tudi neprestano komuniciranje in ozaveščanje glede vrednot organizacije ter temeljnih pravil ravnanja (kontinuirana notranja komunikacija in program izobraževanja);
4. potrebno je izdelati in nenehno izvajati analizo in oceno tveganj glede skladnosti,
5. vzpostavljen mora biti sistem obveščanja o kršitvah in učinkovito notranje preiskovanje,
6. v primeru kršitev mora podjetje dosledno uveljaviti vnaprej jasno predvidene disciplinske ukrepe, hkrati pa naj s primernim sistemom nagrajevanja in napredovanja spodbuja skladno in etično ravnanje,
7. s strani funkcije skladnosti je potrebno kontinuirano izvajaje pregledov skladnosti in monitoring,
8. potrebno je dosledno izvajanje skrbnega pregleda zaposlenih in zunanjih izvajalcev in/ali dobaviteljev.[4]

Če družbe ne gredo, oz. ne bodo še naprej šle po poti vzpostavitve programov skladnosti poslovanja, so lahko oz. bodo (še bolj kot sicer) izpostavljene škodljivim dogodkom, na primer finančnim izgubam, pogodbenim in drugim kaznim, globam, prisilnim omejitvam in odredbam, bojkotu potrošnikov, izgubi lojalnosti zaposlenih, poslovnih partnerjev in drugih deležnikov. [5]

Ob tem, da je regulativno okolje vedno bolj zahtevno, da se nepoštene poslovne prakse še vedno dogajajo, in da je veliko poslovnih odločitev, kjer ni vselej jasno, kje v polju legalnega in legitimnega se gibljemo, je tveganja najbolje obvladovati ne samo z vzpostavitvijo internih pravnih aktov in s pridobitvijo mnenja pravne službe, ampak tudi z vzpostavitvijo in izvajanjem funkcije skladnosti poslovanja. Le-ta preventivno poskrbi, da podjetje vselej in pri vsaki poslovni aktivnosti deluje v skladu s svojimi vrednotami in zakonodajo. Če pa že pride do škodljivih posledic, pa ravno zaradi delujoče funkcije skladnosti podjetje morebiti lahko izkaže dolžno skrbnost, s tem pa se izogne marsikateri negativni civilni ali kazenski sankciji.

Na tej točki torej lahko ugotovimo tesno prepletenost dela pravnikov in skrbnikov za skladnost poslovanja. Med pristopom enih in drugih obstaja več razlik, najbolj očitna pa je naslednja: pravne službe skrbijo za obrambo družbe pred tveganji navzven, torej v razmerju do regulatorjev, inšpekcijskih organov, organov pregona, sodišč, pa tudi širšega družbenega okolja, v katerem podjetje posluje. Službe oz. skrbniki za skladnost poslovanja pa so tisti člen v podjetju, ki vnaprej analizira vsa možna tveganja, določa in izvaja ukrepe za njihovo obvladovanje, v primeru nastanka škodnih dogodkov pa se usmeri navznoter, preišče in analizira, zakaj je do njih prišlo ter določi ukrepe za preprečitev takih ali podobnih dogodkov v prihodnje.

[1] Ur. l. RS, št. 126/07 in nasl.

[2] Ur. l. RS, št. 42/06 (60/06 – popr.) in nasl.

[3] Bergant A., Jančar J., (2015). Skladnost poslovanja kot funkcija v sistemu korporativnega upravljanja v Sloveniji. Pravna praksa 34(11/12), str. 14.

[4] Bergant A., Jančar J., (2015). Sistem »žvižgaštva« v Banki Slovenije – analiza in predlog ureditve. Skladnost in etika (februar, 2015, št. 1). Ljubljana: Evropski inštitut za skladnost in etiko poslovanja.

[5] Prav tam.